Yvienne Zyneste

Your friendly neighborhood body part remover

Description:

Visoka in elegantna, Yvienne je nedvomno lepotica, ki bi lahko očarala marsikaterega princa. Njeni ravni lasje barve lipovega medu oblivajo ljubek okrogel obraz z polnimi ustnicami in temno zelenimi očmi. Porjavela koža in elegantna atletska postaja namigujeta na osebo, ki skrbi za svoj dnevni delež zdravega gibanja, ampak sodeč zgolj po izgledu bi pričakovali nekoga, ki želi in potrebuje zaščito.
Zato na njej še toliko bolj izstopa polna vojaška oprema očitno mojstrske izdelave. Yvienne je odeta v bleščeč prsni oklep iz čistega mithrila, ki je dopolnjen z ščitniki na podlahteh in golenih. Na ščitniku desne roke se nahajajo tri dolge osti, ki izgledajo dovolj ostre da prebijejo marsikateri oklep. Z njenih ramen plapola temen škrlaten plašč z zlato obrobo, ki se ujema z njenim okovanim pasom in gorečim, zlatorumenim trakom na njenem čelu.
Še dosti bolj impresiven pa je sklop orožij, za katere bi mislili, da jih niti dvigniti ne more, ampak kljub temu rokuje z njimi kot s lastnimi udi. Poleg kopij, ki ji visijo v toku, osti na oklepu in velikega lesenega ščita na hrbtu kraljuje v njenih rokah dolgo suličasto orožje, ki se konča z dolgim rezilom in ostro konico.

Bio:

Yvienne se je rodila v mogočno družino Zyneste očetu Arianu Zyneste, vrhovnemu generalu severnih čet Starega kraljestva in mami Darveri, svetnici bitke iz plemenite družine. Njeno otroštvo je močno odražalo poslanstva njenih staršev in dejstvo, da je odraščala ob dveh starejših bratih ki sta bila prav tako odločena da nadaljujeta družinsko tradicijo poklicne vojaščine, je močno militariziran način življenja zgolj utrdil. Večina deklic njene vrste bi verjetno preklinjale zvezde nad svojo usodo, Yvienne pa jo je objela z obemi rokami. Njeni naravni talenti in veselje za rokovanje s čimerkoli, kar je posedovalo rezilo ali ostro konico so precej pripomogli k temu.
Še preden je zares shodila je bila njena najljubša igrača (na očkov ponos) lesen meč, prve učne ure iz samoobrambe in dvobojevanja je imela pri šestih letih in pri desetih je bila resen soborec za štiri leta starejše kadete, ki so svoje prve dni vojaškega treninga preživljali kot pomoč na dvorcu Zynestovih. Pri trinajstih (leto prej kot običajno) se je pridružila vadbenim oddelkom vojske starega kraljestva in bila ne le najuspešnejša v generaciji, ampak tudi izbrana s strani vrstnikov kot vodja vadbene skupine. Ko se je s šetnajstimi leti pridružila redni vojski je imela že čin vodnice in sloves dekleta, za katero je le nebo meja. Kljub njenem nedvomno mojstrskem rokovanju z orožjem in solidnimi sposobnostmi vodenja, so nekateri jeziki še vedno govorili da so njeni uspehi posledica njenega imena. In v popolni iskrenosti, popolna laž to ni bila. Čeprav je bila Yvienne res dobra, je bilo njeno ime tisto, ki ji je ponudilo možnost za hitro napredovanje in nekateri posamezniki so ji zavidali to možnost, ki ni bila ponujena vsem.
Seveda pa ji tega nihče nikoli povedal v obraz. Kajti niso bile le njene veščine znane, ampak tudi njen temperament. Rojena in vzgajana v visoki družbi se je dostikrat, čeprav nehote, obnašala vzvišeno in nikakor ni bila navajena ugovarjanja posameznikov, sploh če so bili nižje po činu ali civilisti. Šušljalo se je tudi, da ima ubijalsko jezo, če jo kdo spravi čez rob, ampak nihče, ki bi to izkusil na lastni koži tega ni delil z javnostjo.
Resnica je, da je Yvienne res imela težave s svojimi občutki in v napadih besa je popolnoma izgubila nadzor nad seboj. Razlog za to, ki ga takrat ni poznal nihče, je bil ta da se je v njenem telesu zaradi nenavanega zapleta skrivala tudi duša mogočnega barbarskega bojevnika severnih dežel, ki si je želela priti na prosto. Zadadi Yviennine splošne trme in močne samodiscipline v večini primerov ni mogla priti na plano in edina priložnost za to je bila, ko je Yvienne popustila volja – ali zaradi hude zunanje grožnje ali zaradi zelo močnega čustvenega raztresa – ne eno ali drugo pa se ni zgodilo ravno pogosto.
Drugi razlog pa je bil, da čeprav je bila Yvienne od rojstva naprej vzgajana v visoko družbo, so jo njena pričakovanja, zahteve in rigidni običaji utesnjevali. Čeprav je ljubila svoj poklic, so z njim prišla stroga pravila, ki so jo prav tako pričakala doma in kamorkoli je šla, ne glede na to, kako jim je poskušala ubežati. Sprememba se je pokazala, ko je v njenem sedemnajstem letu lord Ergerond začel svoj upor.
Staro kraljestvo je takrat šlo v vojno in Yvienne se je s svojim oddelkom odpravila v boj v širne gozdove Adrija. Boj v slabo preglednem gozdu je bil kaotičen, komunikacija slaba in od vojakov in oficirjev se je pričakovalo da sami rešujejo težave, kakor se bodo pojavljale. Čeprav se je izkazalo da Yvienne nima popolnoma nobenih preživitvenih veščin, niti glave zanje se je v gozd in gozdna bitja zaljubila z vsem srcem. Živalim je zavidala njihovo svobodo, in občudovala njihovo vzdržljivost ter prilagodljivost. Tekom boja v gozdu se je zbližala z rangerjem Gerionom, ki je vodil njeno skupino in v mirnejših trenutkih ji je razkazoval skrivnosti gozdnih bitij. Yvienne je počasi začela spoštovati krhko ravnovesje, ki je uravnavalo življenje v gozdu in razumeti, kako močno lahko surova človeška sila to ravnovesje uniči. Od takrat je začela bolj kritično obravnavati svoja dejanja z ozirom do živali in kadar je bilo le mogoče je prilagodila svoja dejanja tako, da so karseda malo vplivala na gozdno življenje.
Upor lorda Ergoronda je bil zatrt leto dni po svojem začetku, Yvienne pa je tekom kampanije dobila tri stvari – stotniški čin, ljubezen do živali in narave in ime Orbel. Slednje je pripadalo mlademu psionu, katerega je Yvienne obiskala z namenom, da bi ji pomagal ukrotiti njeno jezo in napade besa. Med globoko meditacijo je Orbel prodrl v Yviennino podzavest in tam odkril ujeto dušo Roangena. Yvienni je tako lahko pojasnil vzrok njenih težav in jo tudi naučil nekaj tehnik, s katerimi je lažje ohranjala nadzor. Kljub vsemu pa ni znal trajno ločiti Roangenove duše od Yviennine in vse, kar ji je lahko povedal je bilo, da so bili edini, ki so znali tako magijo magi Elsirskega dola, preden ga je doletela poguba.
Upajoč na to, da bo našla izgubljeno znanje, ali pa vsaj sled kaj naprej, se je Yvienne tako odpravila v Elsirski dol.

Yvennenine potrebe

Yvienne Zyneste

Rdeča roka POGUBE Carr0t Grozomah